Gostiteljica Nazaj   Ime mi je Sandra. Sandra Habjanič. Rojena sem bila na dan velikega snega, 2. decembra leta 1970. Še ne štiriletna, sem v znamenje uporništva in zaradi nenasitne želje po odkrivanju novega, pobegnila od doma - z mlajšim bratom, medvedkom in majhnim mehkim vzglavnikom. Naslednji, tokrat nekoliko legalnejši pobeg, je bil po (z odliko) končani osnovni šoli, ko sem spakirala kovčke in se široko odprtih, radovednih, pogumnih in uka željnih oči, podala v beli, veliki svet: Maribor, Celje, Ljubljana, Bologna, Pula, Beograd, Atene, Balaton, Budimpešta, Egipt, Španija, Kanarski otoki, Paris, Nemčija, Dunaj, Celovec, Portugalska, Sicilija, Rim, Zurich, Sargans, Lichtenstein, Kanada, Zda, Istambul,... Po mariborski družboslovno-jezikoslovni gimnaziji sem razpeta med delom turistične vodičke, animatorke, prevajalke itd., študijem in potovanji, končala še študij etnologije in umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot študentka sem bila prejemnica Mundove štipendije ter varovanka Avstrijskega kulturnega inštituta in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo sem diplomirala pri prof. dr. Janezu Bogataju s samostojnim, velikim projektom terensko raziskovalnega dela na avstrijskem Koroškem, na Oddelku za umetnostno zgodovino pa s teoretično nalogo in razpravo pri prof. dr. Milčku Komelju. Z umetnostjo, raziskovanjem, pisanjem, organizacijo, vodenjem, izzivi,… sem povezana že vse življenje. Delo dojemam kot način življenja, zato strogih meja med delom in zabavo, ne poznam. Denar doživljam kot pomembno vrednoto, ki je pozitivna tedaj, ko nastopi kot rezultat nekega dejanja (dela) ali stanja. Denarja kot edinega ali glavnega motiva oz. vzgiba za neko akcijo ali delo, ne odobravam. Zagovarjam teorijo, da denar ni le potiskan papir, temveč, da je denar v papir spremenjena energija tega ali onega posameznika in njegovega časa. Bogastvo je zame hitro, predvsem pa kvalitetno kroženje in pretakanje energij… Takoj po končanem študiju in ne glede na ponujena mi prestižna delovna mesta v tujih in domačih muzejih, inštitutih in akademijah, sem začela z ustanavljanjem lastnega podjetja. Daleč od doma, visoko v švicarskih gorah in ob pogledu na nepregledne bele snežne krpe, se je rodilo ime Erbija. Dokaj nepričakovano in nekako istočasno z ustanovitvijo lastnega podjetja, sem v svoje roke prevzela še družinsko podjetje, družbo Svis Gaberje d.o.o. . V starosti 29. let sem neodobravanju in nerazumevanju nejeverne okolice navkljub, češ, da univerzitetno izobražen, v raziskave in znanost usmerjen človek, v krutem in trdem podjetniškem življenju, temelječem na ekonomiji in marketingu, nima kaj iskati, začela s hkratnim vodenjem dveh podjetij. Na direktorskem stolčku in menedžersko vodstveni poziciji, ko je treba o vsem povsem samostojno odločati in ko »zgoraj« ni več nikogar, ki bi dajal navodila ali prevzemal odločitve, sem se znašla brez tovrstnih konkretnih izkušenj in pa brez teoretične podlage. A z veliko volje, trme in poguma. In z veliko vizijo, da iz imen na papirju oblikujem močne, priznane blagovne znamke s koristno, lepo, poučno in čisto vsebino. Da zgradim podjetja, ki bodo tako ali drugače bogatila vse in vsakogar. Kot lastnica obeh podjetij, si prizadevam za harmonično povezovanje z okolico in za dvig zavesti o vrednotah, kot so pošteno in kvalitetno opravljeno delo, realne cene, nenehno izobraževanje, moralna odgovornost, čista narava, zdrava prehrana in uravnotežen način življenja. Pri svojem delu in vsakdanjem življenju se držim principa sodelovanja, reševanja konfliktov z dialogom in pa načela o nenasilju. Sem proti kakršnikoli - verbalni, psihični ali fizični agresiji, pa naj gre za neživo naravo, rastline, živali ali ljudi. Prizadevam si v svoji okolici ustvariti mirno, ljubečo, prijazno, ustvarjalno in zabavno klimo; takšno, kot jo imam v svoji notranjosti in, ki jo skrbno negujem že vse svoje življenje.