 |
|
|
|
|
Ime
mi je Sandra. Sandra Habjanič.
|
(Skoraj)
vse o meni |
|
Rojena
sem bila na dan velikega snega,
2. decembra leta 1970. |
Še
ne štiriletna, sem
v znamenje uporništva in zaradi
nenasitne želje po odkrivanju
novega, pobegnila od doma -
z mlajšim bratom, medvedkom
in majhnim mehkim vzglavnikom.
|
|
Naslednji, tokrat
nekoliko legalnejši pobeg,
je bil po (z odliko) končani
osnovni šoli, ko sem spakirala
kovčke in se široko odprtih,
radovednih, pogumnih in
uka željnih oči, podala
v beli, veliki svet: Maribor,
Celje, Ljubljana, Bologna,
Pula, Beograd, Atene, Balaton,
Budimpešta, Egipt, Španija,
Kanarski otoki, Paris, Nemčija,
Dunaj, Celovec, Portugalska,
Sicilija, Rim, Zurich, Sargans,
Lichtenstein, Kanada, Zda,
Istambul,... |
|
Po
mariborski družboslovno-jezikoslovni
gimnaziji sem razpeta
med delom turistične |
vodičke, animatorke, prevajalke
itd., študijem in potovanji,
končala še študij etnologije
in umetnostne zgodovine na ljubljanski
Filozofski fakulteti. Kot študentka
sem bila prejemnica Mundove
štipendije ter varovanka Avstrijskega
kulturnega inštituta in Slovenskega
narodopisnega inštituta Urban
Jarnik iz Celovca. Na Oddelku
za etnologijo in kulturno antropologijo
sem diplomirala pri prof. dr.
Janezu Bogataju s samostojnim,
velikim projektom terensko raziskovalnega
dela na avstrijskem Koroškem,
na Oddelku za umetnostno zgodovino
pa s teoretično nalogo in razpravo
pri prof. dr. Milčku Komelju.
Z umetnostjo, raziskovanjem,
pisanjem, organizacijo, vodenjem,
izzivi,… sem povezana že vse
življenje. Delo dojemam kot
način življenja, zato strogih
meja med delom in zabavo, ne
poznam. Denar doživljam kot
pomembno vrednoto, ki je pozitivna
tedaj, ko nastopi kot rezultat
nekega dejanja (dela) ali stanja.
Denarja kot edinega ali glavnega
motiva oz. vzgiba za neko akcijo
ali delo, ne odobravam. Zagovarjam
teorijo, da denar ni le potiskan
papir temveč da je denar v papir
spremenjena energija tega ali
onega posameznika in njegovega
časa. Bogastvo je zame hitro,
predvsem pa kvalitetno kroženje
in pretakanje energij…
Takoj
po končanem študiju
in ne glede na ponujena mi prestižna
delovna mesta v tujih in domačih
muzejih, inštitutih in akademijah,
sem začela z ustanavljanjem
lastnega podjetja. Daleč od
doma, visoko v švicarskih gorah
in ob pogledu na nepregledne
bele snežne krpe, se je rodilo
ime Erbija. Dokaj nepričakovano
in nekako istočasno z ustanovitvijo
lastnega podjetja, sem v svoje
roke prevzela še družinsko podjetje,
družbo Svis d.o.o.
V starosti
29. let sem neodobravanju
in nerazumevanju nejeverne okolice
navkljub, češ da univerzitetno
izobražen, v raziskave in znanost
usmerjen človek, v krutem in
trdem podjetniškem življenju,
temelječem na ekonomiji in marketingu,
nima kaj iskati, |
|
začela
z hkratnim vodenjem dveh podjetij.
Na direktorskem stolčku in menedžersko
vodstveni poziciji, ko je treba
o vsem povsem samostojno odločati
in ko »zgoraj« ni več nikogar,
ki bi dajal navodila ali prevzemal
odločitve, sem se znašla brez
tovrstnih konkretnih izkušenj
in pa brez teoretične podlage.
A z veliko volje, trme in poguma.
In z veliko vizijo, da iz imen
na papirju oblikujem močne,
priznane blagovne znamke s koristno,
lepo, poučno in čisto vsebino.
Da zgradim podjetja, ki bodo
tako ali drugače bogatila vse
in vsakogar.
Kot
lastnica obeh podjetij,
si prizadevam za harmonično
povezovanje z okolico
in za dvig zavesti
o vrednotah, kot so
pošteno in kvalitetno
opravljeno delo, realne
cene, nenehno izobraževanje,
moralna odgovornost,
čista narava, zdrava
prehrana in uravnotežen
način življenja. |
|
Pri svojem delu
in vsakdanjem življenju
se držim principa sodelovanja,
reševanja konfliktov z
dialogom in pa načela
o nenasilju. Sem proti
kakršnikoli - verbalni,
psihični ali fizični agresiji,
pa naj gre za neživo naravo,
rastline, živali ali ljudi.
|
|
Prizadevam
si v svoji okolici ustvariti
mirno, ljubečo, prijazno,
ustvarjalno in zabavno
klimo; takšno, kot jo
imam v svoji notranjosti
in
ki jo skrbno negujem že
vse svoje življenje. |
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|